V času zadnjih nekaj let intenzivno reflektiramo o stanju duhovništva in številu novih duhovnih poklicev. Te statistike v nas povzročajo zaskrbljenost in nemir, kar manjšanje števila župnij ter vernikov samo še poslabšuje. Vedno pogostejša so vprašanja, kaj je narobe, kaj lahko spremenimo, da bo Cerkev obilnejše živela v družbi med ljudmi ... svoje razmišljanje začenja avtor. V sklepu pa zapiše, da edino Kristus odgovarja na vsako še tako sodobno vprašanje in da so zgolj štiri reči, s katerimi ga lahko duhovniki sejejo med ljudstvo in nanje odgovarjajo. Prisluhnite posnetku!

Moč duhovnika je v odnosu z Jezusom. Jezus se je umikal na zapuščene kraje in molil. Za nas duhovnike je to preizkusni kamen: gremo ali ne gremo iskat Jezusa? Kje je mesto Jezusa Kristusa v mojem duhovniškem življenju?

Slovenski narod je leta 1990 s plebiscitarno večino izbral samostojnost in jo leta 1991 tudi ubranil. To niso bile sanje, to je bila vizija zorečega naroda, ki je postala resničnost! Praznovanje tega dogodka bi vsako leto moral biti vrhunec zgodbe države – in to na sam praznik. Ne na hitro, kak dan prej, da gremo potem na dopust.

V zadnjem času se prav sistematično mešajo pravice in zahteve na eni ter dolžnosti in odgovornosti na drugi strani. Ta vtis je zagotovo povečala tudi razprava o Zakonu o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo.

En mesec je premalo časa, da bi lahko ocenili delo in usmeritve voditelja. Treba je počakati na prve poteze, dokumente, imenovanja … Še kasneje je sredi dogajanja težko videti celotno sliko. Tako na primer šele zdaj začenjamo bolje razumeti, kaj je pomenil za Cerkev in svet papež Frančišek. Enako velja tudi za Roberta Francisa Prevosta, ki je pred mesecem dni prišel iz konklava kot papež Leon XIV. V tem kratkem obdobju pa smo vseeno lahko zaznali vsaj bežno skico njegove osebnosti in duhovnosti.

Ukvarjati se z vprašanji našega odnosa do naravnega okolja je za večino katoličanov v Sloveniji in v tem našem delu Evrope še vedno zelo obrobno in nepomembno vprašanje.

Osebno sem prepričan, da ne gre za obrobno in nepomembno vprašanje naše vere.

Ob obletnici konca druge svetovne vojne so se zvrstile številne pietetne slovesnosti, ki so izžarevale neuničljivo moč spomina, ukoreninjenega v resnici in sočutju.

Že v svojih prvih besedah se je močno povezal z vsemi svojimi neposrednimi predhodniki, s katerimi se je srečeval, saj je kot študent in pozneje kot generalni prior bival le tri korake od meje z Vatikanom. Obenem pa je s svojim nastopom pokazal, da ne bo kopija nobenega od njih.