Marčevski komentar sem posvetil upanju s srčno željo, da bi papež Frančišek okreval. To se žal ni zgodilo in je v tuzemstvu preminil, da bi se preselil v onstranstvo, nasledil pa ga je Leon XIV., ki mu takisto želimo vse najboljše. Danes bi rad povedal nekaj misli o žalovanju, pri čemer mi bosta v pomoč dva odlomka iz mojega romana Potop, ki je pred nekaj meseci izšel pri založbi Chiara.

Komentar je pripravil profesor prava, dvojni doktor, Marko Pavliha.

Kako lepo je, da dan državnosti Republike Slovenije – 25. junij – praznujemo tik po prazniku rojstva svetega Janeza Krstnika, ki ga obhajamo 24. junija. Za Janeza Krstnika pravimo, da je most med staro in novo zavezo, med pričakovanjem in izpolnitvijo, med človekovo pripravljenostjo in Božjo bližino. Ni bil on luč, ampak je pričeval o luči. Njegovo življenje ni bilo usmerjeno v lastno uveljavitev, ampak v pričevanje za Nekoga, ki prihaja.

Prav tu najdemo izjemno lepo izhodišče za premišljevanje ob dnevu naše državnosti – in tudi o duhovnih poklicih. Zadnji dnevi meseca junija so zaznamovani z diakonskimi in duhovniškimi posvečenji ...

Tako je svoj komentar začel Primož Lorbek, upravitelj univerzitetne župnije Maribor in kaplan v župnijah Hajdina in Starše. V celoti si ga lahko preberete tudi na spletnih straneh Radia Ognjišče.

Večno vprašanje ostaja, ali se človeštvo skozi zgodovino sploh česa nauči. V tehnološkem smislu menda že, a da bi rasla in se nalagala modrost, iz katere bi potem z neko zanesljivostjo izhajali in izboljševali medsebojni svet, tega zares ni opaziti. Vedno znova se vzpostavljajo okoliščine, ob katerih se izkaže, da velik del ljudi pozabi na vse, njihovo izhodišče pa je zaradi zlorabljene pameti bolj uničevalno kot nagonsko ravnanje živali.

Komentar je pripravil ravnatelj Rafaelove družbe, Lenart Rihar.